Ona se je kazala kot bitje
Mir je imel telo

Izhodišča eseja temeljijo na tezah, podanih v delu Georgesa Didi-Hubermana Fra Angelico - dissemblance and figuration.
Osrednji problem, ki sem ga imela pri pisanju eseja, je bila neizrekljivost. Vendar to, da stvari niso izrekljive, še ne pomeni, da ne obstajajo.
Kot najbolj primeren pristop k osrednji temi se je ponujala hermenevtika. Ta veda se namreč kot metoda zmeraj pomika od tega, kar je očitno, k tistemu, kar je latentno in prav to strategijo je v polni meri uporabljala eksegeza.
Eksegeza (nauk o razlagi Biblije) v svojem srednjeveškem in renesančnem razcvetu ni udejanjala tistega kar je možno. Nasprotno. Popolnoma predano se je ukvarjala s tistim, kar je nevidno in s tistim, kar ni možno. Eksegezo so prakticirali kot ustvarjanje neskončnega sveta odnosov, kjer vsak del deluje v povezavi z drugim delom. Eksegeza je izumila odnose med besedami in svetopisemskimi podobami. Ustvarjala je uganke in obenem ohranjala mističnost svojega središča. Zato je slikarstvo postalo njeno pomembno področje, saj so bili njegovi materiali, barve, koncepti natančno tiste stvari, ki so lahko igrale igro dvoumnih pomenov, igro povezovanj in premestitev.

Teza o vlogi podobe v kontemplativni praksi v renesansi je pogojena z razumevanjem slikarstva v drugačni perspektivi, kot ga vidimo danes, ker je bila hermenevtična praksa tesno povezana z eksegezo.
V religioznem slikarstvu quattrocenta je bil pomen vsake podobe tesno povezan s pomeni Svetega pisma in to ne samo kot zgodbe. Podoba je služila spominu za obujanje notranjih vrlin, ki jih je Sveto pismo poskušalo uveljaviti pri človeku.

SPOMIN POSTANE PRAKSA VIRTUALNEGA (1)

Poglejmo si koordinate, iz katerih izvira umetnost spominjanja, in kako se intimno vključuje v slikarstvo. Frances A. Yates je zapisala, da je temeljnega pomena to, da umetnost spominjanja ARS MEMORIAE izvira iz srednjega veka.

Ta praksa temelji na vključevanju "notranjega kraja". Georges Didi Huberman loči dve prostorski definiciji: prostor in kraj. Prostor je geometrično izmerljiv prostor (od tukaj do tam), in je v zunanjosti ki nas obdaja. Kraj se nahaja v naši notranjosti. To je psihični kraj, kjer bivajo naši spomini, želje, misli, fantazme, to je kraj imaginacije.

Lahko bi rekli, da je kraj "prostor v psihi". Temeljnega pomena je delovanje oziroma vračanje kraja v sklopu nezavednega. Kraj se namreč skozi ciklično delovanje psihe iz spomina vrača v prisotnost. V srednjem veku se je na osnovi te psihične danosti razvila intenzivna virtualna praksa - umetnost spominjanja.

Sveto pismo je imelo svoj lastni semiotični svet. Ta svet je postajal verniku intimen skozi virtualno mrežo in z umetnostjo spominjanja. Virtualna mrežaje mreža, sestavljena iz bibličnih podob in figur naseljenih v notranjih krajih spomina. Krajevna topologija pa ima prav to lastnost, da se lahko vsaka posamezna podoba premešča in povezuje z drugimi podobami (2). Na ta način spomin postane praksa virtualnega in čas dobi ciklično strukturo.
Vsako figuro (3) ali podobo iz preteklosti spomin premesti v sedanjost, prenese v prisotnost.

Da bi razumeli prakso notranjega kraja in premika zavesti v umetnosti spominjanja, se poskusimo premakniti v čas, ki je to prakso uporabljal in izumil.

Pri primeru freske Oznanjenja (z upodobitvijo vrta, Hortus Conclusus, na levi) se vprašajmo: kakšen status je imel kraj za slikarja v 15. stoletju? Slikar je linijo horizonta v Oznanjenju dvignil na natančno določeno višino, tako da je prostor Oznanjenja možno opazovati le iz perspektive ko opazovalec kleči pred podobo, torej med molitvijo. Tukaj vidimo, da igra s perspektivo ne želi doseči tega, da bi slika učinkovala kot okno, odprto svetu, temveč je njen cilj navzočnost; in sicer navzočnost klečečega vernika, saj ga slika postavi v položaj za molitev.

Vprašajmo se naprej kako so lahko resnica (veritas), vrlina (virtus) ali teološki misterij (4) pristojnost slike? Zanima nas, zakaj ima slika zmožnost dotikanja, obujanja naših arhetipskih globin in kako nas podoba zaznamuje?

Za začetek si poskusimo predstavljati biblične podobe kot del posameznikovih vprašanj. Poskusimo si
predstavljati, da je virtualna mreža svetopisemskih figur predstavljala tudi njihovo bližino. V nasprotju z današnjo resmčnostjo je bila realnost vere neposredno povezana z življenjem samim.

KAJ JE TOREJ HORTUS CONCLUSUS?

Najprej je to biblični citat iz Visoke pesmi (4,12), v katerem ženin primerja svojo nevesto z zaprtim rajem, z zaprtim vrtom. Besedilo iz Stare zaveze so krščanski eksegeti v različnih obdobjih na veliko komentirali. To so zagotovo počeli zato, ker je ta veličastna pesem o alegoriji telesa dovoljevala teologom konstrukcijo enigmantične prefiguracije same teme Kristusove inkarnacije v Oznanjenju (5).

Visoka pesem je eno najbolj telesnih besedil v Bibliji saj se v njem pojavljajo Ijubezenske besede kot
"poljub", "prsi", "lica", "vrat" in "stegna". Vsa telesna podobnost naj bi nas povzdignila k odprtemu in hkrati skrivnostnemu pomenu, k pomenu brez dna.

Zaprti vrt je forma, ki se je v slikarstvu intenzivno pojavila v obdobju srednjega veka in renesanse, ta tema pa se se razvijala že v gotiki v gojenju kulta Marijine nedolžnosti. V njem najdemo Marijo v obzidanem vrtu, polnemna najrazličnejših podob-figur. V naročje se ji je zatekel samorog. Arhangel Gabriel stoji pred vrati, ki vodijo v vrt.

Vrt obdaja visoka ograja, ki prepoveduje vstop ter hkrati virtualizira in objema figure, ki so v njem: zaprta vrata-"porta clausa", studenec žive vode, Davidov stolp, zlata vrata-"porta aurea", Aronovo palico, skrinjo zaveze, posodo v kateri je bila spravljena mana-"urna aurea", pelikana, goreči grm-"rubus Moysis" (2 Mz;16,14 -18), zapečaten studenec iz Visoke pesmi: "Zaprt vrt si moja sestra, nevesta, zaprt vrelec, zapečaten studenec". Ena zanimivejših figur, ki je v Visoki pesmi pravzaprav ne najdemo, je somorog, figura, ki označuje Marijino čistost. Za samoroga velja, da ga ni možno ujeti živega, ker je premočan. Mit pripoveduje, da obstaja en sam način, kako ujeti samoroga. Ujeti ga je možno samo tako, da se uleže v naročje neomadeževane device. Čistost device je edini kraj, kjer se samorog ukloni. Takrat lahko pridejo lovci in ga ulovijo, ulovijo tisto, kar je nemogoče ujeti.

Figura Marijine čistosti, ki je sredi grešnega sveta ostala nedotaknjena je tudi Gedeonovo runo "velus Gede-onis", saj je prav tako čudežno postalo vlažno sredi suhe zemlje in ostalo suho, ko je bila zemlja vlažna.
Lilija označuje Marijino devištvo. V Visoki pesmi jo najdemo večkrat, ko ženin povzdiguje telo svoje neveste: Tvoje prsi so kakor dva mladiča, gazelina dvojčka, ki se paseta med lilijami".

Angelov pozdrav iz Oznanjenja (6) najdemo v obliki traku, ovitega okrog tako imenovanih čistih ali jasnih vrat-"porta clara". Pred njimi stoji angel Gabriel, ki ga spremljajo štirje psi (7). Psi pomenijo v renesančnih simbolih zvestobo (osnovni koren angleške besede faithfull-zvestoba, je beseda faith-vera). Vsak od štirih psov označuje vrlino, prisotno v trenutku Oznanjenja: Usmiljenje (Misericordia). Resnico (Veritas), Pravičnost (Justicia) in Mir (Pax).
Porta clausa, porta aurea, porta clara nam govorijo o Mariji dobesedno kot o vratih. Torej je Marija kraj, kamor moramo vstopiti.

PARADISUS (8)

Hortus conclusus kot forma označuje stanje, v katerem je bila Marija v času Oznanjenja. Ključna beseda je STANJE. Ko jo obišče angel, je Marija že v stanju kontemplacije (9), v stanju, ki označuje "dejanje videnja Boga v sebi".
Albert Veliki je ta kraj označil kot svet čistine, "SVET V SEBI" (mundus in se).
Eksegeti nam razlagajo zakaj je Marija vrt, ki je zaprt. Po njihovi razlagi je tako zato, ker je vrt zaprt za vse zunanje zaznave, saj so v tem stanju vse vrline in vse lepote v Mariji.

Eksegeza ne trdi samo tega, daje vrt (figura) Marije, trdi tudi, da je Marija sama vrt. Figuralna funkcija kraja vrta je trenutek v mreži. Zato je sam vrt kot sprejemnik zgrajen tako, da je to kraj spomina na rajski vrt, ki ga je izgubila Eva (če angelov pozdrav, besedo ave, beremo od zadaj naprej, dobimo besedo eva). Obrat besede označuje, da v Oznanjenju Marija obrne dejanje izvirnega greha.

Beseda paradisus (raj (10))je v krščanski tradiciji popolnoma enakovredna besedi hortus (vrt). Tomaž Akvinski piše v Summa theologica, da je Raj locus hominis - kraj par excellence za človeška bitja - a le zato, ker je ta kraj neupodobljiv v prostorski realnosti. Zatorej ne iščimo prostora, iščimo kraj v njegovi figuralni funkciji.

ZAZNAMOVANJE S PODOBO

Vsi srednjeveški viri umetnosti spomina so razvili cele teorije o imago agens, delujoči podobi (11). Kraj spomina ni navaden kraj. Lahko rečemo, da ga psiha "ustvari" znotraj sebe, da bi v njem ohranila podobo (eidos (12)). Skozi kraj naj bi se slike (figure) usidrale in delovale v naših notranjih podobah. Človeška notranjost zaznamuje človeška dejanja in tako podoba postaja realnost. Spomin postaja prostor in postaja materija.
Zapisali smo že, da je kraj aktiven kraj zaploditve. Torej Hortus conclusus pravzaprav ni nič drugega kot forma, ki pripomore k aktivaciji kraja.

FORMA

Torej ni bistveno vprašanje kaj je forma Hortus conclusus, temveč prej to. kako forma naredi, da vznikne tisto kar je "uformljeno". Glede tega si oglejmo pojem forme, kot ga podaja Alenka Zupančič.
»Navajeni smo na izpeljave, ki koncept forme povezujejo s pojmom čistega kakor tudi s pojmom univerzalne-ga. Predstavljamo si tudi, da je (čista) forma rezultat procesa "očiščenja", t.j. dela pri nečem kar je že tu in kar moramo "izprazniti" vseh partikularnosti. Vendar pa obstaja tudi neka druga predstava, v skladu s katero je forma začetek vsakega procesa, bodisi kot neko v svoji čistosti že izgubljeno izhodišče, ki pa je vendar še prisotno kot "arhetip" ali ideal, bodisi kot nekaj, kar sovpada s samim aktom stvarjenja kot "uformljenim". Materija je torej tisto, kar "je za določiti", forma pa je tisto, kar določa. Materija je dana, forma pa tvori njeno konfiguracijo, zamejitev, razliko. Forma je torej nekakšna "aktivacija" materije, proces njene definicije oziroma njenega določanja. Vtem smislu je vsak proces, ki poteka na področju spoznanja, proces "formiranja". To implicira, da lahko vsaka forma sama postane materija za neko novo ("višjo") formacijo. V transcedentalnem smislu je forma torej "prikazovanje", pojavljanje kot tako. Je tisto, kar naredi, da zaznamo stvari - vključno z nami samimi..."

FORMA KOT AKTIVACIJA

Zapisali smo že, da ni Hortus conclusus pravzaprav nič drugega kot forma, ki pripomore k aktivaciji kraja. Tu bomo končali z besedami in pustili Zaprti vrt s Heglovo izjavo: "Lepemu svetu ni nič tako neznosno kot pojasnjevanje". Zaprti kraj obstaja kot arhetipska danost. To je kraj, ki ga predstavlja maternica, vendar ne fizično.

Misterij človeka kot bitja se ontološko vedno dotika neizrekljivega. In dejstvo je, da Hortus conclusus je in bo tudi za zmeraj ostal popoln in skrivnosten kraj.

LITERATURA:

Hans Belting: SLIKA IN NJENO OBČESTVO V SREDNJEM VEKU. Studia Humamtatis, 1999 Ljubljana, str.95

Hans Belting: THE INVISIBLE MASTERPIECE, 2001, University of Chicago Press

Roger Brooke: JUNGOVA METODA V LUČI FENOMENOLOGIJE, Poligrafi, letnik 1996 št. 3/4, str.71-106

Georges Didi-Huberman: FRA ANGELICO; DISSEMBLANCE and figuration.v angl. jezik prevedla Jane Marie Todd. 1995 University of Chicago Press

Peter Gorsen: ZUR PROBLEMATIK DER ARCHETYPEN IN DER KUNSTGESICHTE; Kunstforum 127, str.238-245

Lise Gotfredsen: THE UNICORN. Aberville Press Publishers, 1999 N.Y.

Lev Menaše: CERKEV SV. LENARTA V KRTINI IN CERKEV SV. ANDREJA NA DOLAH. Kulturni in naravni spome­niki Slovenije. Ljubljana 1984. Založba Obzorja v Mariboru

Lev Menaše: FRESKE V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. ANDREJA PRI MORAVČAH IN MOJSTER ZAPRTEGA VRTA. ZUZ, n.v.,XTV-XV, Ljubljana 1978-79

Lev Menaše: MARIJA V SLOVENSKI UMETNOSTI. Mohorjeva Družba, Celje 1994

Jure Mikuž: KRI IN MLEKO. Studia Humamtatis, 1999 Ljubljana, str.105

POLIGRAF I, letnik 1996 Št. 3/4: RELIGIJA IN PSIHOLOGIJA CARL GUSTAV JUNG

Gerhard Richter: KATALOG (BAND I), TEXTE (BAND II), TERKUBERSICHT 1962-92 (band III). Edition Cantz, 1993

Anne Rorimer: NEW ART IN THE 60S AND 70S; REDIF INING REALITY, 2001 London, Thames and Hudson

SVETO PISMO, založila Britanska biblična družba. Ljubljana 1975

VSSD: BESEDA SLIKE (knjiga) 1984-1995. Analecta, Ljubljana 1997

Alenka Zupančič: PASSAGE L'ART ALI UMETNOST KOT DEJANJE. Prvi del; RAZPOL II, 1999 št.7-8. Drugi del: PROBLEMI, 2000 št.1/2